Odraščal sem v neverni družini in o Kristusu sem prvič slišal kot najstnik. Sprva se mi zgodbe iz Svetega pisma niso zdele nič bolj resnične kot grška mitologija in stripi, ki sem jih oboževal. Potem sem prebral evangelije in začel verjeti, da je Jezus resničen, superjunaki pa so postali le še njegove sence. Ko me je Jezus odrešil, sem doživel globoko srečo, kakršne še nikoli nisem poznal in ki me še vedno spremlja. Moja resnična radost je izhajala iz ponovnega rojstva, odpuščanja in Božjega Duha, ki prebiva v meni. »Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit.« (Psalm 32:1, SSP).

»Veselje svojega odrešenja« (Psalm 51:14), ki sem ga doživel, je bilo močno nasprotje praznine, ki sem jo občutil, preden sem slišal »veselo novico« (Izaija 52:7), ki jo imenujemo tudi »veliko veselje« (Luka 2:10).

Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi tisto, čemur sem se odrekel, da bi sledil Kristusu, imel za žrtvovanje – predvsem zato, ker mi tisto ni prineslo sreče. Jezus mi je zdaj pomenil vse. Nisem se trudil biti srečen; preprosto sem bil srečen.

Žalostni, pa vedno veseli

Vsi, ki pridejo h Kristusu, ne doživijo tako izrazitega povečanja veselja. Veliko jih to sicer doživi, vendar tudi pri mnogih izmed njih veselje sčasoma in postopno zbledi.

Dokler Kristus ne ozdravi tega sveta, bo naše veselje v Kristusu prekinjala žalost. A kljub temu je trajna radost mogoča tudi v trpljenju. Kristjani so »žalostni, pa vedno veseli« (2 Korinčanom 6:10).

Pred nekaj leti si je moj dragi prijatelj vzel življenje in jokal sem bolj kot kadarkoli v zadnjih letih. V nekem trenutku sva z Nanci tesno objela njegovo vdovo in jokala skupaj z njo. Nato sta se nenadoma oglasila kitara in bobni, medtem ko je nekdo zapel pesem »Twist and Shout« (»Pleši in vriskaj«). Presenečeni in osupli smo se vsi trije začeli nebrzdano smejati ob tej presenetljivi neskladnosti.

Ta trenutek je bil dar, smeh je razvedril naša težka srca. V naslednjih treh dneh je sledilo še več takšnih trenutkov, med katerimi sta bila tudi žalostni pogreb in spominska slovesnost, polna upanja. Mračni obraz smrti ni prevladal, saj je družina častila neizmernega, ljubečega in veselega Boga, ki nam je sredi srce parajoče žalosti podaril tako majhne kot velike radosti. Jezus je rekel: »Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste.« (Luka 6:21, Phillips). Smeh, ki nam je obljubljen v nebesih, se včasih razlije že v sedanjosti kot dobrodošel predokus neskončnega veselja, ki nas čaka.

Pozitivno razmišljanje in čista radost

Doživljanje vsakdanjega veselja v Kristusu ni le pobožna želja. Temelji na trdnih dejstvih: Bog nam je s križem in vstajenjem zagotovil večno veselje. Prebiva v nas in posreduje za nas. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni. In pravi nam: »Raduj in veseli se, kajti Gospod dela velike reči.« (Joel 2:21, SSP).

»Pozitivno razmišljanje« zagovarja načelo, da smo lahko srečni, če ignoriramo negativne stvari (kot so greh, trpljenje in pekel). Tega ne verjamem. Prav tako ne sprejemam evangelija blaginje, ki predstavlja Boga kot duha iz čarobne svetilke, ki izpolnjuje želje, in obljublja srečo prek zdravja, bogastva in uspeha.

Biti moramo hvaležni, ko nam Bog podari zdravje, vsakdanje dobrine in prijetna presenečenja. A eno je, da se veselimo takšnih stvari, drugo pa, da menimo, da nas je Bog zapustil, ko se ne zgodijo.

Naši vzorniki ne bi smeli biti z nakitom okrašeni pridigarji blaginje, ampak služabniki, ki so osredotočeni na Jezusa. Služabniki, kot je bila misijonarka Amy Carmichael (1867–1951), ki je evangelij prinesla neštetim otrokom, ki jih je rešila iz templjske prostitucije v Indiji. Doživela je veliko telesnega trpljenja in v petinpetdesetih letih ni imela niti enega dne dopusta. Kljub temu je zapisala: »V [življenju] ni nič mračnega in negotovega. Njegov namen je trajna radost. . . . Poklicani smo k trajnemu veselju v Gospodu, čigar radost je naša moč.« (Frank Houghton, Amy Carmichael).

Obstaja sebično in površinsko veselje, prav tako kot obstajata sebična in površinska ljubezen ter mir. A kljub temu še vedno uporabljamo te besede, čeprav nam svet prodaja poceni ponaredke. Ne upamo si podcenjevati veselja, ki izhaja iz Kristusa, samo zato, ker obstaja sebično veselje!

Veselje, ki presega okoliščine

Prizadevanje za srečo je tako staro kot raj. Želja ljudi po sreči ostaja nespremenjena. Našo kulturo zaznamujejo vedno pogostejše depresije in tesnobe, zlasti med mladimi. Študije kažejo, da se več ljudi po uporabi družbenih omrežij počuti slabo kot dobro; fotografije drugih, ki se zabavajo, pri opazovalcih vzbujajo občutek izključenosti in manjvrednosti.

Raziskave kažejo, da obstaja »le majhna povezava med življenjskimi okoliščinami ljudi in tem, kako srečni so« (Happiness Is a Serious Problem, 115 – »Sreča je resna težava«). A ko ljudi vprašamo: »Zakaj nisi srečen?«, se osredotočijo na okoliščine. V našem grešnem svetu so težave stalnica. Srečni ljudje gledajo onkraj svojih težkih okoliščin k Nekomu, čigar milost prinaša svetlobo v temo in nasmeh na naše obraze v najbolj nepričakovanih trenutkih.

Veliko kristjanov živi v žalosti, jezi, tesnobi ali osamljenosti, saj menijo, da so ta čustva glede na njihove okoliščine neizogibna. Izgubijo veselje zaradi prometnih zastojev, težav z brezžičnim omrežjem ali naraščajočih cen goriva. Spregledajo razloge za veselje, ki so izraženi na skoraj vsaki strani Svetega pisma.

V nebesih bomo dihali veselje

A. W. Tozer je zapisal: »Božje ljudstvo bi moralo biti najsrečnejše ljudstvo na vsem svetu! Ljudje bi morali nenehno prihajati k nam in nas spraševati, od kod izvirata naša radost in veselje.« (Who Put Jesus on the Cross? – »Kdo je Jezusa pribil na križ?«).

»Trajno veselje«, o katerem govori Amy Carmichael, je mogoče kljub življenjskim težavam. To bogato in trajno veselje je naše že danes, ker je Kristus tukaj; naše bo jutri, ker bo Kristus tam; in naše bo za vedno, ker nas nikoli ne bo zapustil.

Dan, ko bo Bog »obrisal vse solze z njihovih oči« (Razodetje 21:4), še ni prišel. Ampak bo prišel. Kristusova obljuba, odkupjena s krvjo, ima osupljive posledice za naše sedanje veselje. Jezus je izrekel to presenetljivo izjavo: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Matej 5:4, SSP). Sedanje veselje izhaja iz obljube prihodnje tolažbe. Večna perspektiva Božjih otrok jim razkriva resnično in najvišjo radost, katere se lahko veselijo že danes (glej Psalm 16:11; 21:6; 36:7–10; 37:16; 43:4; 73:28; Janez 10:10).

Zakaj ne bi radosti večnosti prenesli že v sedanjost? Ali ne najdemo trenutnega veselja v pričakovanju bližajoče se podelitve diplome, poroke, obiska, srečanja ali dopusta? Ali torej ne bi morali najti še večjega veselja v pričakovanju dneva, ko bo Bog za vselej uničil smrt (Izaija 25:8), za vedno odpravil prekletstvo (Razodetje 22:3) in nas združil z našim Odrešenikom in večno družino?

Z zaupanjem v njegovo milost vstopimo danes v veselje našega Gospoda tako, da razmišljamo o njegovi obljubi in jo delimo z drugimi – da bomo gledali njegovo obličje v novem in vznemirljivem svetu, kjer bo radost zrak, ki ga dihamo.